Umetnost je bila pomemben del antičnih Olimpijskih iger. V antičnem olimpijskem kompleksu je stal danes izgubljeni 13-metrski kip Zevsa, znan kot eno od sedmih čudes sveta. Različni umetniki so igre izkoristili, da so razkazovali svoja dela, pesniki pa so dobivali naročila za ode zmagovalcem.
Rimski cesar Neron je hotel na olimpijskih igrah zmagati tako v konjskih dirkah (čeprav je med dirko padel s kočije), kot v tekmovanju v petju in glasbi. Po njegovi smrti so sodniki morali vrniti podkupnine, s katerimi si je cesar kupil odličja.
Po načelu zdrav duh v zdravem telesu, je bilo možno v umetnosti (arhitekturi, književnosti, glasbi, slikarstvu in kiparstvu) tekmovati tudi na nekaterih modernih olimpijskih igrah v prvi polovici 20. stoletja. Tema vseh del je moral biti šport. Umetniška dela so se po igrah dostikrat prodajala, kar je sprožilo polemiko, saj naj bi bile igre takrat namenjene le amaterjem.
Športniki so dostikrat tema umetniških del, predvsem fotografij in filma. Legendarni smučarski skakalec Primož Peterka, so-dobitnik bronaste medalje v skupinskem delu olimpijskih iger v Salt Lake Cityu, je recimo ovekovečen v kar treh filmih.
Olimpijci pa kdaj stopijo tudi za kamero; Damjan Prelovšek, ki je kot kanuist na divjih vodah nastopil na poletnih olimpijskih igrah 1972 v Münchnu, je znan kot preučevalec Plečnika in arhitekturni fotograf.
Prav tako se z arhitekturo pa tudi s slikarstvom ukvarja jadralka Veronika Macarol, ki je na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu skupaj s Tino Mrak zasedla 5. mesto v razredu 470.
Eden bolj proslavljenih slovenskih umetnikov-športnikov pa je bil Josip Primožič. Preden se je izučil za slikarja, je pred stotimi leti nastopil na olimpijskih igrah v Parizu, na amsterdamskih igrah leta 1928 pa je na bradlji osvojil srebro ter bron v ekipnih mešanih vajah. Skupaj si je priboril 10 kolajn z velikih tekmovanj, v plodoviti umetniški karieri pa ustvaril preko 1600 slik in portretov.
Nazaj
