Le kdo ne pozna velikana slovenskega športa Leona Štuklja? Te legendarni telovadec je povezan tudi z drugimi olimpijskimi igrami v Parizu, od katerih ravno letos mineva sto let.
Kot Leopold Štukelj se je rodil 12. novembra 1898 v Kandiji na Dolenjskem. V športno združenje Sokol se je vpisal s približno devetimi leti, v šolskem letu 1910/11 pa je pričel obiskovati novomeško gimnazijo, ki je z obveznim predmetom telovadbe dobila tudi veliko telovadnico. Že takrat je kazal izjemen športni talent. Pravo je študiral na Dunaju, v Zagrebu in na ljubljanski univerzi. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Novo mesto in začel z intenzivno vadbo.
Na velika tekmovanja je leta 1922 z absolutnim triumfom vstopil na svetovnem prvenstvu v gimnastiki v Ljubljani in prejel kar šest kolajn, od tega tri zlate v gimnastiki ter tudi srebrno v plavanju. Sledile so olimpijske igre v Parizu leta 1924, kjer je osvojil dve zlati medalji. V domačem Novem mestu so ga na ramenih nosili od postaje do Glavnega trga, župan pa ga je pozdravil z »Ave Triumphator!« (Pozdravljen, zmagovalec). Kariero vrhunskega športnika je zaključil na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 in pri 38 letih na krogih osvojil srebrno medaljo. Skupaj je petkratni svetovni prvak zbral kar 20 odličij na velikih tekmovanjih. Morda bi osvojil še kakšno, če bi se Kraljevina Jugoslavija udeležila iger v Los Angelesu leta 1932.
Med drugo svetovno vojno in po njej ga je na piko vzel socialistični režim. OZNA ga je z lažnimi obtožbami zaprla kar dvakrat, enkrat že med vojno. Obakrat je uspešno dokazal, da mu očitajo izmišljotine. Po vojni mu je oblast kljub letom prakse prepovedala opravljati sodniški poklic.
V devetdeseta leta 20. stoletja je Štukelj vstopil kot najstarejši še živeči dobitnik zlate olimpijske kolajne in s svojo vitalnostjo pri 97 letih navdušil na otvoritvi olimpijskih iger v Atlanti. Le štiri dni pred 101. rojstnim dnem je umrl v Mariboru, do konca pa je ostal aktiven in vsakodnevno vadil na krogih v svojem stanovanju. Bližnjim je ostal v spominu kot intelektualec, človek veselega lica in ljubeč družinski oče.
Posthumno mu je bila podeljena medalja Pierra de Coubertina in naziv slovenskega športnika stoletja. Ostaja Slovenec z največ olimpijskimi odličji in edini s tremi zlatimi olimpijskimi medaljami. Po vsej Sloveniji nosijo njegovo ime športne dvorane, trgi in ulice.
Nazaj
