Športno plezanje je sodobna oblika plezanja, ki se je razvila v samostojno športno panogo in bo letos doživela ognjeni krst na olimpijskih igrah. Varnost ter zmožnost prilagajanja težavnosti različnemu znanju in sposobnostim udeležencev je povzročila bliskovit razvoj množičnosti in priljubljenosti, tudi med otroci in mladino.
Plezanje poteka v naravnih plezališčih oz. balvaniščih ter na umetnih stenah. Plezališča so navadno nizke lahko dostopne nekrušljive stene, včasih tudi samo balvani (nizki skalni bloki). Umetne stene so nizke (balvanske) stene, kjer se ne uporablja vrvi ali visoke, kjer veljajo ista pravila kot v plezališču. Na umetnih stenah se odvijajo tudi (skoraj) vsa tekmovanja. Vključuje varne oblike prostega skalnega plezanja: težavnostno plezanje (tudi plezanje v vodstvu), balvansko plezanje (balvaniranje) in hitrostno plezanje.
Zgodovina
Pojem prostega plezanja, ki pomeni premagovanje plezalnih težav samo s pomočjo lastnega telesa, tehnični pripomočki pa uporabljamo varovanje, je poznan nekje od leta 1950 iz Yosemitske doline, ZDA (»freeclimbing«). Od tam se je v sedemdesetih letih 20. stoletja prosto plezanje razširilo tudi v Evropo, pravi razcvet pa je doživelo, ko so se začele plezalne smeri opremljati s svedrovci. S tem je prosto plezanje postalo precej varnejše in plezalci so pričeli plezati vse težje smeri. V tem času se pojavi tudi izraz športno plezanje, ki zajema različne varne oblike prostega plezanja.
Tekmovalno športno plezanje
Razvoj tekmovalnega športnega plezanja se je začel v osemdesetih letih. Prvo pravo mednarodno tekmovanje je bilo organizirano v letu 1985 v Bardonecchi pri Torinu. Kmalu so se začela odvijati tekmovanja za svetovni pokal, leta 1991 pa je bilo organizirano tudi prvo svetovno prvenstvo.
Izoblikovale so se tri tekmovalne discipline:
- težavnostno plezanje, kjer se za končni rezultat meri preplezana višina;
- balvansko plezanje, kjer je končni rezultat prvenstveno odvisen od števila preplezanih balvanov;
- hitrostno plezanje, kjer se meri čas plezanja smeri.
Pri težavnostnem plezanju se pleza po plezalnih smereh. Plezalna smer je določen pas v steni, kjer poteka vzpon plezalca. Smeri so zavarovane z varovalnimi klini (svedrovci), ki služijo varovanju, obenem pa nakazujejo približen potek smeri. Dolžine smeri so različne, od običajnih 10 do 40 metrov (do pol raztežaja; im. tudi klasično š. p.), redkeje pa celoten raztežaj (do 80 m). Posebna zvrst je večraztežajno športno plezanje (v alpskem okolju imenovano tudi alpsko š. p.). Smer opremi opremljevalec smeri, ki namesti varovalne kline in sidrišče. Smer navadno tudi prvi prepleza, poimenuje ter predlaga oceno težavnosti.V Sloveniji se za prvo pravo tekmovanje šteje državno prvenstvo, ki je bilo v Ospu leta 1988. Sprva so se tekmovanja še odvijala v naravnih stenah, kmalu pa so se preselila na umetne stene, s čimer se je športno plezanje še bolj uveljavilo kot tekmovalna športna panoga.
Športno plezanje in Olimpijske igre
OI Tokio 2020 so prve Olimpijske igre, kjer se športno plezanje pojavi kot športna panoga in sicer disciplina kombinacija (pomeni kombinacijo vseh 3 disciplin športnega plezanja) - končni rezultat bo seštevek rezultatov vseh treh disciplin.
Nazaj
