Olimpijska športna panoga: Rokomet

Cilj pri rokometu je doseči čim več golov, pri čemer napadalci žogo lahko vodijo ali si jo med seboj podajajo, dokler si ne ustvarijo priložnosti za strel na gol. Ko žogo zgubijo, pred golom okrog svojega kazenskega prostora ustvarijo obrambno formacijo in poskušajo nasprotniku preprečiti dosego zadetka.

Zgodovina

Igra ima korenine že v antični Grčiji (imenovala se je Urania), kasneje so jo igrali tudi v antičnem Rimu in srednjem veku. Sodobni rokomet se je začel oblikovati konec 19. stoletja v skandinavskih deželah, predvsem na Danskem, Švedskem, Norveškem in v Nemčiji. Danski učitelj športne vzgoje, Holger Nielsen, je leta 1898 pripravil pravila za sodobni rokomet (håndbold) in jih objavil leta 1906. Podobna pravila so poizkušali spisati še nekateri športni delavci.

Prva mednarodna tekma z novejšimi pravili je bila odigrana med moško ekipo Nemčije in Belgije leta 1925 in med ženskima ekipama Nemčije in Avstrije, leta 1930. V letu 1928 je bila ustanovljena Mednarodna amaterska rokometna zveza, leta 1946 pa današnja Mednarodna rokometna zveza (IHF). Na zahtevo Adolfa Hitlerja, se je rokomet prvič pojavil na 11. olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu. Kasneje je bil leta 1940 odstranjen iz OI. Ker pa je rokomet postajal vse bolj priljubljen in se je v nekaj desetletjih močno razvil, se je na OI vrnil leta 1972 V Münchnu, kasneje, leta 1976, pa so dodali še ženski rokomet, kot olimpijski šport.

Igralna pravila

Rokometna pravila so uradna pravila, ki jih je mednarodna rokometna zveza (IHF) sprejela in so zapisana v njenih aktih.

• Igrišče za rokomet: rokomet se igra na 40 metrov dolgem in 20 metrov širokem igrišču(40 m X 20 m), z golom na vsaki strani. Vratarjev prostor je označen s črto, ki je od gola odmaknjena šest metrov. Črtkana črta, ki je oddaljena devet metrov od gola, pa označuje prostor za izvajanje prostega meta. Med tema črtama je na sredini črta za izvajanje sedemmetrovke, ki je oddaljena sedem metrov od gola.
• Rokometna vrata - Gol: je pravokotne oblike in ima razdaljo med vratnicama tri metre, v višino pa meri dva metra (3 m x 2 m); vratnici in prečka sta kvadratne oblike široki 8 cm (8 cm X 8 cm). Gol mora biti pobarvan izmenično z različnimi kontrastnimi barvami (črna - bela) z napleteno mrežo, ki je spletena tako, da žogo spusti v gol, kjer pa jo zadrži. Gol je dosežen, ko žoga s celim obsegom preide črto v golu.
• Vratarjev prostor: je prostor, označen s črto na razdalji šestih metrov od vrstnic (dve četrtini kroga, ki sta povezani s črto, ki je vzporedna z golom), kjer je dovoljena samo obramba vratarja. Igralci lahko ulovijo ali pa se dotaknejo žoge, ki je v zraku nad vratarjevim prostorom, če so sami zunaj vratarjevega prostora. Če obrambni igralec ujame takšno žogo in hkrati stopi na črto šestih metrov ali v vratarjev prostor, se dosodi 9-metrovka za nasprotno moštvo. Če pa igralec v napadu stopi na črto ali v ta prostor, se izvede vratarjev met. Če igralec v obrambi stopi v vratarjev prostor in si s tem pridobi boljši položaj (pridobi prednost) pred napadalcem, se ga kaznuje.
• Prostor za menjave: se nahaja levo in desno od sredinske črte (zapisnikarske mize), vzdolžno ob igrišču. Tu se nahaja klop za rezervne igralce in uradne osebe. Stran prostora za menjave je pogojena s stranjo obrambe (je na tisti strani, kjer je vratar). Med polčasom se strani zamenja. Vsak igralec, ki vstopa ali zapušča igro, mora to storiti v območju 4,5 m od sredinske črte v svoje polje. V igro sme igralec, ki menja drugega igralca, stopiti šele, ko ta zapusti igrišče v omenjenem območju.
• Igralni čas: čas trajanja tekme na uradnih tekmah za moške in ženske starejše od 16 let, je dvakrat po trideset minut (2 x 30 min) s praviloma desetminutnim odmorom. Tekma s ob neodločnem izidu podaljša za največ dva podaljška 2 x 5 minut z minuto odmora. Če se še na ta način ne dobi zmagovalca sledijo sedemmetrovke, ki določijo zmagovalca.
  Vsaka ekipa lahko zahteva po eno minuto odmora (time out) v polčasu. 
• Sodniki: da sama igra poteka nemoteno, jo vodita praviloma dva sodnika.  Vsako svojo odločitev je sodnik dolžan obrazložiti z dejstvi. Njihova odločitev je dokončna, če pa kdo meni, da ni v skladu s pravili se lahko pritoži. Sodnika se na igrišču med igro postavita v tak položaj, da na nek način "omejujeta igralce". Stojita diagonalno, tako da opazujeta vsak svojo linijo. Sodnik v polju stoji za napadalci in nadzira igro z žogo napadalcev, izvajanje metov (začetni, prosti, 7-m), signalizira nadaljevanje igre in komunicira s časomerilcem. Sodnik za vrati stoji za prečno črto, ki je za vrati in nadzira črto 6-metrskega prostora, odloča o doseženem zadetku, nadzira tudi dogajanje v prostoru med 6-metrsko črto in črto prostih metov. Sodnika pri svojem delu uporabljata sodniške znake, ki jih je 18, rumen in rdeč karton ter piščalko.
• Igralci: vsaka ekipa je praviloma sestavljena iz vsaj sedmih igralcev na igrišču in sedmih oziroma devetih na klopi za rezervne igralce. En igralec na igrišču se po oblačilu razlikuje od ostalih in ta je vratar. Menjava igralcev je možna v poljubnem številu kadarkoli med igro. Vendar mora menjava potekati v prostoru za menjave ekipe, ki to izvaja. Sodnika o menjavi ni potrebno obveščati.
• Vratar: se lahko giblje neomejeno po vratarjevem prostoru ampak pri tem ne sme prestopiti črte 6-metrskega prostora, če ima v posesti žogo. V svojem prostoru se lahko dotika žoge z vsemi deli svojega telesa (tudi z nogami). Vratar lahko tudi sodeluje pri običajni igri svoje ekipe v napadu, vendar se ga tam obravnava kot igralca v polju. Lahko pa se pri taktičnih menjavah menja z rezervnim igralcem, vendar mora le ta nositi drugo barvo majice (markirko), kot ostali. Če vratar pri strelu ekipe v napadu žogo odbije v gol avt, ostane žoga v posesti vratarja, in ne kot npr. pri nogometu, kjer nasprotnik izvaja kot. Vratar mora nato žogo z vratarjevim metom podati žogo v igro. Če izvajalec 7-m zadane vratarja v glavo in se vratar pri tem ni premikal, se igralca diskvalificira (rdeč karton).
• Uradne osebe ekipe: vsaka ekipa ima lahko največ štiri uradne osebe na klopi za rezervne igralce vključno s trenerjem. Poleg njega so običajno še njegov pomočnik, vodja ekipe in zdravnik. Nihče od uradnih oseb ne sme vstopiti na igralno površino brez dovoljenja sodnika.

Slovenske olimpijske medalje

• 1984 - Los Angeles: Alenka Cuderman, Rolando Pušnik (reprezentanca Jugoslavije, zlato)
• 1988 - Seul: Rolando Pušnik, Iztok Puc (reprezentanca Jugoslavije, bron)