Olimpijska športna panoga: Judo

11. 05. 2021

Judo je moderna japonska borilna veščina, ki se je razvila konec 19. stoletja iz več japonskih tradicionalnih oblik ju jutsuja. Je goloroka borilna veščina, ki vključuje borbo stoje in na tleh, mete, padce in vzvode - udarcev z rokami in nogami pa neposredno ne vsebuje. Na prvi pogled je zelo podobna rokoborbi in je v osnovi ena izmed najbolj razširjenih oblik le-te.

Olimpijska športna panoga: Judo

Beseda judo, zapisana s pismenkama 柔 - »ju«, »nežnost, mehkoba, uglajenost« in 道 - »do«, »pot, način, načelo« v prevodu pomeni »mehka pot«, »pot nežnosti«, lahko tudi »pot sproščenosti«, »pot prilagodljivosti«. Vsi ti prevodi odslikujejo miselnost, ki jo vsebuje judo in sicer, da nasprotnika porazimo s preusmeritvijo njegove lastne sile in, da se uspešno prilagajamo trenutnim pogojem. Judo prav tako vsebuje vidik optimalne učinkovitosti, saj za borbo z nasprotnikom ni potrebna le gola moč in teža. Judo je poleg fizičnega tudi način razvoja samega sebe v duhovno-miselnem smislu, kar odslikuje pismenka »do«.

Zgodovina

Začetek juda je povezan z življenjem japonskega učenjaka Džigora Kana (1860 - 1938), katerega dosežki, pomen in ugled v japonski družbi so primerljivi z začetnikom modernih olimpijskih iger, francoskim baronom Pierrom de Coubertinom.

Po vpisu na univerzo leta 1878 je Kano začel neumorno vaditi različne oblike ju jutsuja - v treh letih je veščine dodobra spoznal, jih začel podrobneje proučevati in tudi izboljševati ter nadgrajevati. Proučeval je tudi ozadje in zgodovino veščin ju jutsuja in spoznal, da mnoge vsebujejo, kljub slabemu ugledu zaradi nasilne preteklosti, mnoge pozitivne vrednote in načela. Kano je osvojeno znanje starih veščin uredil na novo, veliko bolj sistematično in pri tem opustil mnoge na surovi moči temelječe gibe ter dodal nove ali izpopolnil obstoječe gibe in jih napravil še učinkovitejše. Ob tem je stremel k čim bolj varni vadbi, kar bi omogočilo širitev med večje število ljudi. Z namenom širjenja svoje veščine med ljudi je leta 1882 osnoval šolo Kodokan; »kodokan« pomeni v prevodu »hiša (kan) učenja (ko) poti (do)«. 

V nekaj letih je judo postal izredno priljubljen, ves čas pa se dopolnjeval in razvijal, odpravljale so se mnoge pomanjkljivosti, kot npr. borba na tleh, ki je judo sprva ni vseboval. Postopno se je do začetkov 20. stoletja, s pomočjo še živečih mojstrov veščin ju jutsuja, izoblikoval enotni in sistematično urejeni učni program.

Leta 1964 je bil judo prvič prikazan na Tokijskih poletnih olimpijskih igrah, leta 1972 pa je postal polnopravna olimpijska disciplina.

Pasovi in stopnje

Kano je v judo z namenom beleženja napredovanja in stopnje osvojenega znanja učencev, uvedel sistem zaporednih stopenj in pasov. Stopnje se delijo na:

  • kju - šolske oz. osnovne stopnje
  • dan - mojstrske oz. nadaljevalne stopnje

Vsaka stopnja se podeli učencu po uspešno opravljenem preizkusu znanja in se označuje z določeno barvo pasu.

brez stopnje = beli pas (začetnik)
8. kju = rumeno-beli pas (učenec)
7. kju = rumeni pas (učenec)
6. kju = rumeno-oranžni pas (učenec)
5. kju = oranžni pas (učenec)
4. kju = oranžno-zeleni pas (učenec)
3. kju = zeleni pas (učenec)
2. kju = modri pas (učenec)
1. kju = rjavi pas (učenec)
1. dan - 5. dan = črni pas (mojster)
6. dan - 8. dan = rdeče-beli pas (mojster)
9. dan = rdeči pas (mojster)
10. dan = beli pas, dvojna širina (mojster)

Najvišja stopnja, 10. dan, ni formalna stopnja in se podeljuje kot priznanje posameznikom za doživljenjsko delo v judu ali posebne zasluge. Dosedaj je bilo podeljenih 15 takih prizanj, nazadnje januarja 2006. 

Slovenske olimpijske medalje

  • 2004 - Atene: Urška Žolnir (bron)
  • 2008 - Peking: Lucija Polavder (bron)
  • 2012 - London: Urška Žolnir (zlato)
  • 2016 - Rio de Janeiro: Tina Trstenjak (zlato)
  • 2016 - Rio de Janeiro: Anamari Valenšek (bron)


Nazaj