Gimnastika je športna panoga, ki se deli na dve zvrsti - to sta športna gimnastika in ritmična gimnastika. Za izvajanje gimnastičnih elementov so potrebni moč, gibljivost, koordinacija, ravnotežje, eksplozivnost, hitrost in preciznost, psihično pa visoka zbranost ter smisel za ritem in glasbo (npr. na parterju).
Ritmična gimnastika je športna zvrst, ki združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. V ritmični gimnastiki tekmujejo le ženske, vendar se npr. na Japonskem z njo ukvarjajo tudi moški. Tekmovalke tekmujejo v individualnih ali skupinskih vajah, in sicer z različnimi rekviziti – s kolebnico, obročem (lahko je tudi prelepljen s posebnim trakom), žogo (najbolj elegantnim rekvizitom), trakom (med točko se z njim ne smeš dotakniti tal ali telesa) in kijema. Ritmične gimnastičarke rekvizite uporabljajo na različne načine. Žogo npr. odbijajo s celotnim telesom (trupom, rokami in nogami) ali pa se žoga kotali po njem. Med izvajanjem elementov jo morajo imeti ves čas pod nadzorom in pomembno je, da se ne odkotali stran ter da ne pade nenadzorovano na tla, če jo vržejo. Podobno je z obročem, medtem ko je pri traku pomembneje oblikovanje različnih likov z njim. Največjo koncentracijo in natančnost zahtevata kija, saj mora tekmovalka nadzorovati dva rekvizita naenkrat. Sodnice na tekmovanjih ocenjujejo izvedbo ter težavnost.
Športna gimnastika je zvrst gimnastike, pri katerem gre predvsem za akrobatiko, seveda pa telovadce in telovadke odlikuje tudi niz ritmičnih sposobnosti (gibčnost). S športno gimnastiko se ukvarjajo tako moški kot ženske - imenujemo jo tudi orodna gimnastika, saj telovadci in telovadke tekmujejo na orodjih. Vsa orodja omogočajo raznolikost gibanja telesa v različnih položajih. Moški tekmujejo na šestih orodjih: na parterju, na konju z ročaji, na krogih, preskoku, bradlji in drogu. Ženske tekmujejo na štirih orodjih: na preskoku, na dvovišinski bradlji, na parterju in gredi.
Z gimnastiko se predvsem dekleta začnejo ukvarjati že zelo zgodaj, nekatere že pri treh letih starosti, običajno pa se prenehajo z njo ukvarjati okoli 25. leta. Moški se z gimnastiko običajno ukvarjajo dalj časa, saj njihovo telo pri 30. letih lahko še zelo aktivno deluje, medtem ko pri ženskah pri taki starosti to ni več mogoče. Ženske običajno dosegajo uspehe kariere med 15. in 20. letom starosti, moški pa zaslovijo kasneje.
Zgodovina
Gimnastika se je razvila iz vaj, ki so jih izvajali stari Grki. Njihove vaje so vključevale tudi spretnosti za cirkus. Z gimnastiko so želeli utrditi telo. Vsak Grk je imel zase posebno vajo, ki jo je rad izvajal in se ob njej tudi krepil. Vsako večje grško mesto je imelo telovadnico ali dvorišče za skakanje, tekanje in rokoborbo. Po Grkih so za gimnastiko Grkov izvedeli še Rimljani s cesarjem Teodozijem na čelu. Ta je ukinil takratnje olimpijske igre in za nekaj stoletij je bila telovadba popolnoma pozabljena. Sama beseda izhaja iz grške besede γυμναστική. V 15. stoletju je Girolamo Mercurale iz Italije napisal De Arte Gymnastica (umetnost gimnastike), v kateri je združil več ključnih pomenov pri sami telovadbi. Knjiga je vsebovala zapiske o pravilni prehrani, pravi telesni dejavnosti ter primerni higieni. Ta knjiga velja za prvo knjigo o medicini športa.
Ritmična gimnastika je nastala iz idej Jean-Georgesa Noverrea (1727–1810), Françoisa Delsarteja (1811–1871) in Rudolfa Bodeja (1881–1970), ki so vsi verjeli v gibalno izražanje, kjer se s plesom izrazite in vadite različne dele telesa. Peter Henry Ling je to idejo nadalje razvil v svojem švedskem sistemu proste vadbe iz 19. stoletja, ki je spodbujal "estetsko gimnastiko", v kateri so študenti svoje gibanje in čustva izrazili s premikanjem telesa. Tekmovalna ritmična gimnastika se je začela v 40. letih prejšnjega stoletja v Sovjetski zvezi. Ritmična gimnastika se je prvič pojavila na poletnih olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu, in sicer s posamičnim tekmovanjem v mnogoboju. Kljub temu je Sovjetska zveza prisilila bojkotirati številne federacije iz vzhodnoevropskih držav. Kanadčanka Lori Fung je bila prva ritmična gimnastičarka, ki si je prislužila zlato olimpijsko medaljo. Skupinsko tekmovanje se je pojavilo na poletnih olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti. Španska ekipa je osvojila prvo zlato medaljo v skupinskih sestavah.
Slovenske olimpijske medalje
- 1924 - Pariz: Leon Štukelj (dve zlati)
- 1928 - Amsterdam: Leon Štukelj (zlato in bron)
- 1928 - Amsterdam: Josip Primožič (srebro)
- 1928 - Amsterdam: Stane Derganc (bron)
- 1928 - Amsterdam: Leon Štukelj, Jože Primožič, Janez Porenta, Stane Derganc, Boris Gregorka, Anton Malej, Edvard Antosiewicz (bron)
- 1936 - Berlin: Leon Štukelj (srebro)
- 1964 - Tokio: Miroslav Cerar (zlato in bron)
- 1964 - Ciudad de Mexico: Miroslav Cerar (zlato)
Nazaj
